Vidim!

Že zelo dolgo časa sem za izboljšanje vida moral uporabljati določena pomagala oz. pripomočke za izboljšanje vida, ali so (bila) to očala, ali kasneje tudi kontaktne leče. Zelo malo ljudi pa dejansko ve, da sem očala začel nositi že v prvem razredu osnovne šole, torej pri sedmih letih, kar pomeni, da nosim (v takšni ali drugačni obliki) pripomočke za izboljšavo vida že več kot 20 let. Z lečami sem se prvič srečal šele v srednji šoli, do takrat pa so mi očala nekajkrat tudi povzročila nekaj težav, a tudi to se je preživelo. 🙂

V času začetnega odločanja o uporabi kontaktnih leč je bil glavni razlog za to predvsem šport. V mlajših letih je bilo ukvarjanja s športom še veliko več kot trenutno (na žalost), tako da so očala, s časom, začela predstavljati vedno večjo težavo. Do takrat se je moj vid že toliko poslabšal, da brez očal nikakor ne bi mogel normalno sodelovati pri športnih aktivnosti, zato je bila odločitev o lečah že skoraj samoumevna. Prvo srečanje z vstavljanjem kontaktnih leč ni šlo ravno najbolje, saj sem tudi sam imel nekaj strahu pred vstavljanjem nečesa v oko, ker še nisem vedel kako bo to potekalo. Vsaj tri- ali štirikrat sem moral obiskati optiko, preden mi je uspelo vstaviti, predvsem pa vzeti ven iz očesa leče. Od tistega trenutka naprej je vse postalo veliko lažje. Samo ukvarjanje s športom, prav tako pa tudi vsakodnevno življenje. Res da je to s seboj prineslo tudi ukvarjanje z lečami vsakič, ko jih vstavljam v oči ter vzamem iz njih pred spanjem, ampak to je pač stvar, ki jo je potrebno vzeti v zakup.

Že pred nekaj leti sem začel razmišljati o odpravi dioptrije s pomočjo operacije, predvsem je bila vedno v mojih mislih samo laserska odprava dioptrije, saj za druge posege niti nisem slišal takrat. Slišal sem kar precej zgodb o izkušnjah ljudi s tako vrsto operacije, a na koncu smo vedno prišli do samega stroška operacije, kjer se je vedno zataknilo. 😀 Takrat so vsi govoril, da je bolje opraviti tako operacijo na Hrvaškem, saj so cene bolj ugodne, a vseeno so bile precej visoke. Par let kasneje pa sem o vsem tem začel malce bolj resno razmišljati, a vseeno ne dovolj resno, da bi se odločil in do konca izpeljal zadevo, saj je bil strošek za takratno situacijo še vedno precej velik. Že takrat sem vzpostavil stik z Očesnim centrom Vidim, in so mi ostali v spominu kot zelo prijazni in ustrežljivi, čeprav sem imel z njimi samo par kratkih stikov preko telefona.

Glede na situacijo, ki nas je doletela v tem letu, predvsem v prvi polovici leta, pa so se stvari začele odvijati v drugačno smer, kot sem si jih sam začrtal. Prav tako pa se je v tem času to moje razmišljanje o odstranitvi dioptrije še malce bolj zresnilo, da tako rečem. Zadnje čase se vedno pogosteje dogaja, da se v principu odločim za neko stvar, ni važno kaj to dejansko je, ampak ne grem v dokončno izvedbo mojih načrtov oz. želja, dokler nisem 100% siguren kako izpeljati celotno zadevo do konca, kar pomeni da petkrat vse dobro premislim in se nato dokončno odločim ali da ali ne. Velikokrat se potem odločim, da ne nadaljujem z razmišljanjem o neki temi, saj bi si nakopal samo še dodatne (nepotrebne) stroške, vsake toliko pa tudi pride do realizacije katere od idej.

Zelo podobno je bilo tudi kar se same odprave dioptrije tiče. Pregledal sem veliko različnih internetnih strani na to temo, a na koncu vedno znova pristal na strani Očesnega centra Vidim. Na podlagi prejšnjih (dobrih) izkušenj, sem se potem, po izpolnitvi vseh lastnih pogojev, odločil, da je pa sedaj končno prišel čas, ko bi končno lahko izpeljali do konca ves ta postopek. Vse skupaj je potem zelo hitro steklo, kot sem že prej omenil, je bilo tudi tokrat vse zelo profesionalno urejeno. Naročil sem se na prvi pregled, ki določi, katera vrsta operacije je najbolj primerna, ob tem pa tudi dobil navodila, kako se pripraviti na sam pregled.

Očesni center Vidim deluje na dveh lokacijah, glavna lokacija je v Celju, kjer opravljajo vse vrste pregledov, kot tudi same operativne posege, prav tako pa se lahko opravi nekatere preglede tudi v Ljubljani. Tako sem tudi jaz za prvi pregled imel na izbiro opravljanja le-tega v Celju ali Ljubljani. Seveda sem se odločil za ambulanto v Ljubljani, a za predoperativni postopek (še dodatni, bolj podrobni pregledi) se je bilo potrebno odpraviti v Celje.

Povedal sem že, da se že kar precej let ukvarjam s slabim vidom, tako da je bilo v vseh teh letih tudi veliko različnih pregledov, tako da to mi ni bilo tuje, a vseeno se je v meni pojavilo nekaj nervoze, predvsem ob razmišljanju za kaj opravljam vse te preglede, oz. do česa vodijo. Sami pregledi v obeh ambulantah, tako v Ljubljani kot v Celju, so potekali v zelo sproščenem vzdušju, vse je prav tako potekalo zelo profesionalno, saj česa drugega niti nisem pričakoval. Sigurno so tudi moje izkušnje s preteklih pregledov pomagale, da sem na nek način že vedel kaj me čaka, s tem pa tudi sam bil malce bolj sproščen in umirjen.

Po vseh pregledih in posvetovanjih z zdravniki, na koncu tudi s kirurgom, ki bo opravil poseg, smo prišli do zaključka, da na žalost nisem primeren kandidat za lasersko odpravo dioptrije. Pri teh vrstah (v centru opravljajo tri različne vrste laserskih operacij) sam postopek zahteva določeno debelino roženičnega tkiva, kar ga pa pri meni ni, tako da mi je ostala na voljo samo ena možnost, to pa je vstavitev ICL leč(e). Po pravici povedano je to najdražja izmed operacij, a po drugi strani se mi zdi tudi najboljša možna izbira, ne glede na mojo situacijo. Dokler mi v ambulanti niso predlagali oz. predstavili te možnosti, o tem nisem vedel praktično nič, to je bila zame čisto nova informacija. V povezavi s celotnim stroškom in novostjo informacije, sem si vzel nekaj dni, da sem spet vse pregledal in preštudiral, na koncu pa se odločil, če sem že začel z vsem, da izpeljem to do konca in se, vsaj za naslednjih nekaj let, če ne kar do konca življenja, rešim dioptrije in nošenja očal/leč.

Pred samim posegom je bilo potrebno opraviti še en hiter pregled, nato pa sem se lahko odpravil v operacijsko dvorano. Če bi rekel, da sem bil povsem miren pred začetkom, bi se konkretno zlagal, nekaj nervoze je bilo vseeno prisotne, a to je pri meni nekaj čisto običajnega. Prav tako pa verjamem, da bi vsak, ki bi se lotil tega čutil vsaj nekaj nervoze v sebi. Ampak že pred samim začetkom je vsa ta nervoza izginila. Dr. Drev mi je, še preden sva se odpravila v operacijsko dvorano, konkretno razložil postopek od začetka do konca, tako da, če se nisem že sam do konca pomiril, me to definitivno je.

Operacija je v mojem primeru trajala približno 20-25 minut, glede na mojo dioptrijo je bila to edina smiselna opcija, vseeno pa je vse skupaj minilo izredno hitro, brez kakršnih koli bolečin, le malce nenavaden občutek je bil prisoten tekom celega posega. Vidiš, da se nekaj dogaja z očesom, čutiš pa čisto nič! 😀

Sedaj, ko zaključujem z urejanjem te objave, so minili že trije dnevi od posega in ne bi mogel biti bolj vesel, da sem se odločil za to in da je uspelo izpeljati vse skupaj do konca. Že sedaj je vid precej boljši kot pred operacijo, verjamem pa, da se bo vse skupaj še malce popravilo v naslednjih dneh, do konca okrevanja, da temu tako rečem. Lahko bi šel še bolj v podrobnosti, a že tako je objava precej dolga, tako da če bi koga še kaj dodatno zanimalo, zapišite v komentar in poskusim odgovoriti, vseeno pa hvala, da ste prišli (skoraj) do konca!

Za pravi konec objave pa še zahvala Očesnemu centru Vidim, njihovi komplet ekipi, ki je poskrbela za vse, tudi za odgovore na kakšna moja “neumna” vprašanja, a dokler ne vprašaš vsega, ne moreš biti povsem prepričan v stvar, ki te zanima. 🙂